TRANSATLANTIK 61
Pred nekaj meseci je prišlo povabilo, ki ga nisem mogel odkloniti. Miran Tepeš, ki je s svojo Skokico že dvakrat objadral svet, me vabi na jadranje čez Atlantik. Ko se enkrat odločim, gre vse proti tem cilju, Nič in nihče me ne more ustaviti. Kar se mi je včasih zdelo tam nekje daleč v prihodnosti, se mi v sanjah dogaja že kot izvršeno dejtvo, čeprav me vse še čaka. Nobenih strahov ali dvomov ni, moja glava se že sprašuje, ali bodo občutki taki kot pričakovanja, ali bodo za tem prišli novi izzivi, ali bodo jadralska potovanja postala moja stalnica?
Ekipa:
Miran
Mile
Skokica
Iztok (jaz)
16.4.2015 – Prišel je dan A-tlantik
Na letališču v Benetkah že komaj čakam, da zvečer zavoham Atlantik. Lepo bodite in upam, da vam vsak dan postrežem s kakšnim sporočilom.
17.4.2015 – Prvi dan na Atlantiku
Prvi dan na Atlantiku, no ja, na jadrnici Skokica v zalivu otoka Sal na Zelenortskih otokih. Noč je bila zibajoča in kratka, ampak toliko novega, da za spanje ni bilo veliko časa.
Zjutraj ropotajo ribiči in že ob 10h je na pomolu polno domačinov in turistov, ki občudujejo bogat ulov. Tudi midva z Miletom sva kupila za drobiž ene par pol kilskih palamid, ki bodo kmalu na krožniku.
18.4.2015 – En sam boj za preživetje…
Nabava vode, pijače in hrane, kuhanje, komuniciranje, kopanje, pospravljanje, popravljanje, pripravljanje…. samo da preživiš ta ljubi dan.
19.4.2015 – Jutri pičimo čez Atlantik
Danes sva imela z Miletom jadralsko ogrevanje brez kapitana Mirana. Jutri pa gremo čez lužo. Če vam je prav ali pa ne, mi smo pripravljeni.
20.4.2015 – Še malo, pa se odvežemo
Ponoči na barko prispe tudi kapetan Miran, ki seveda ogrevanja ne rabi. Zjutraj gremo v nabavo. Izbira ni prav velika, ampak vsakega po malo in bo šlo. Sledi pakiranje sadja, zelenjave in svežih zadev, dopolnitev vodnih tankov in drugih malenkosti. Mečarice pa ne bomo vzeli, morda pa kakšnega mladička ujamemo?
Dne 20.4.2015 ob 14h30 odrinemo. Smer proti SW. Veter NE cca. 15 vozlov. Dolžina valov je kakih 200m, vmes pa še taki, kot smo jih vajeni. Tudi če satelitski telefoni po kakšni varianti ne bi delovali, nas čez 14 dni pričakujte v Francoski Gvajani.
Lep pozdrav od posadke Transatlantik 61 (Miran, Mile, Iztok) iz jadrnice Skokica
21.4.2015 – Prvi dan na Oceanu
Takoj, ko zapluješ na Atlantik, spoznaš nekaj stvari, ki jih iz knjig ne. Pet metrski val z dolžino 200m, ki drvi s hitrostjo 20 vozlov, mimo leti jata letečih rib, guncanje brez prestanka, dvanajst ur teme, spanje po obrokih… kul! Trenutno plujemo mimo zadnjega otoka Zelenortskega arhipelaga Pogo (mimogrede, visok je kot Triglav), zato še lovimo signal in stik s civilizacijo. Miran pravi, da bo naslednjih 12 dni prav takih, le namesto kopnega bomo na dva dni morda ugledali kakšno ladjo. S povprečno hitrostjo 7 vozlov smo v 20 urah naredili 140 milj, torej še približno 300 ur in smo tam. Nobenih obratov v veter, trimanja muštrinov…
22.4.2015
Prvih sto milj brez kopnega plujemo v direktnem kurzu z malo vetra. Težave z bumom Miran mojstrsko rešil. Vse in vsi ok.
Zdaj pa je Miran dovolil, da vržem panulo in morda je to začetek novele »Trije možje na jadrnici, da o tuni niti ne govorimo«. Lepo mi bodite, od sedaj pa se res javljam res samo s kratkimi sms-ji preko satelita.
Fantki in dekleta! Po dveh urah lovljenja na umetnega lignja zagrabi mečarica. Spuščam vrvico in se boriva. Miran in Mile kričita “Večja od metra!” Že kar hitro postane jasno, da oprema ne bo zdržala. Drugič napade in tokrat uspe mrcina pregriznit trnek in pobegne. Grizejo še naprej, ampak tudi jaz se učim.
23.4.2015
Hvala vseeno Baž, Rok, Aleš, David, Bruno, Maja, Anja, Mojca, Rok, Marko za prezgodnje čestitke za ribo. Saj bo kmalu kakšna ostala tudi gor.
24.4.2015
Ko avtopilot vozi kurz 255 že tretji dan, ko te celo noč meče v kabini, ko te en ob 3h zbudi za stražo, ko ni nobene ladje že 3 dni, takrat veš, da si na Atlantiku.
25.4.2015
Šesti dan plovbe se je začel s praznovanjem Miranovega rojstnega dne, ki nama je spekel palačinke. Mile nas poslika iz vrha jambora. Veter ugoden tako da delamo 150-160 milj na dan. Sicer pa je do cilja 1234 milj in vsi ok.
26.4.2015
Sedmi dan na morju, končno nedelja! Ista smer, isti veter, le danes bo praznovanje 1000 do cilja. Atlantske mrcine so potrgale že skoraj vse umetne vabe.
27.4.2015
U srcu mog života… nam je zapela Daniela, ko smo ob 10h10 ponoči s hitrostjo 10 vozlov prepluli mejo 10x sto milj do cilja! Tudi mi praznujemo! Plujemo med pravljičnimi otoki rastlinja (Pijevo življenje), ki se zapletajo v krmilo in trnke. Ali nas Amazonke že vlečejo k sebi?
28.4.2015
Noč je bila najhitrejša do sedaj, jutro pa najbolj razburkano do sedaj s 4m križnimi valovi. Ponoči je pristalo na palubi nekaj rib za vabe.
Južna Amerika se je čisto prehitro bližala, zato smo obrnili kurz proti srednji. Tako bo naša pot čez Atlantik daljša za 400 milj. Prosim naše oboževalce, da se preselijo iz Francoske Gvajane na Martinik, kjer nas pričakujte čez en teden. Do novega kopnega imamo po novem še 1070 milj. Pozdrave iz hitre Skokice, Transatlantik 61.
29.4.2015
Že 10 dni jadranja na desnih uzdah, razlika je le metuljček ali ne. Oranžno morsko grmovje je vse gostejše in v povprečju zmanjšuje hitrost za 1 vozel. Vlečenje za barko pri 8 vozlih hitrosti sredi Atlantika je adrenalinsko doživetje.
30.4.2015
Zjutraj iz kuhinje zadiši po kruhkih. Po 5 dneh v daljavi zagledamo tanker, ki pa se na nam ne odzove. Še naprej plovemo po oranžnih poljanah in vsakih 15 min pritajimo barko, da se otresemo šavja. Barbados je se 4 dni od nas in že pišemo scenarije za prve izjave za indijanske medije.
1.5.2015
Živel 1.maj! Prepluli smo že 3/4 Atlantika, a do cilja še vedno ostaja toliko, kot je od Krfa v Jonskem morju do Izole. Stanje na in okrog barke je brez sprememb.
2.5.2015
Danes ob 5h zjutraj je odzvonil gong za zadnjih 500 milj, kar je še vedno več kot od Otranta do Izole. Veter se malo krepi, sveti pa že tudi lučka za svežo hrano.
3.5.2015
Še 300 nm oziroma 2 dni in odkrijemo Martinik. Veter jača čez 20 vozlov, kar poriva barko čez 8 vozlov. Povprečna 12 dnevna hitrost je 6.8 vozlov. Sončni zahodi so vsak dan različni, zelo redki pa so brez oblakov.
Srečala sva se na Atlantiku in takoj sem spoznal, da boš moja. Velike oči in zlate plavuti, idealnih oblin in mer, vsa mokra in drhteča se mi je predala, ter stisnila k meni. Še zadnji poljub in prezgodaj si me zapustila.Draga moja rumenoplavuta 60 cm tuna, za vedno boš ostala v mojem srcu 😀
4.5.2015
Hvala za vaše ribiške čestitke. Ob 5h smo se zbudili v zadnje jutro na Atlantiku in GPS kaže, da bomo sidro vrgli jutri zjutraj ob 3h. Danes bodo za poslednjo večerjo na jedilniku sočni tunini steaki s poprom in Portugalskim vinom, jutri za zajtrk pa Francoski rogljički v barčku na obali.
Naša dnevna redakcija s sončnim zahodom zaključuje 14 dnevno javljanje. Danes smo s 178 preplutimi miljami dosegli dnevni rekord in prijetno siti od tuninih zrezkov že čez nekaj ur pričakujemo svetlobo luči na Martiniku in vstop v EU telefonski signal. Polna luna se zadnjič vzhaja. Na obzorju je prva jadrnica po 14 dneh.
Dne 5.5.2015, Amerika je odkrita!!!
Dobro jutro Slovenija! Ob 5.5.2015 ob 0h41 po lokalnem času se je sidro Skokice dotaknilo tal v zalivu Sante Anne na otoku Martinique v Karibih. Zarosijo se mi oči, saj je za mano nekaj o čemer sem sanjal vso mojo jadralsko kariero. Po 14 dneh in 8 urah in 2400 preplutih miljah bomo danes spali v vodoravni postelji.
In to je moj prvi korak na kopno – no, pravzaprav na plavajoč pomol.
To je za enkrat konec našega jadranja. Hvala vsem, ki ste nas spremljali in nam pošiljali vaša SMS sporočila. Prav zaradi vas se nikoli nisem počuti sam ali se spraševal, zakaj to počnem.
Rezime:
Vsi trije morski volkovi smo brez težav in večjih zapletov skupaj preživeli nepozabnih 14 dni na Atlantiku. Niti minute nismo uporabljali motorja za pogon, povprečna hitrost jadranja 40 čeveljske Skokice pa je bila presenetljivih 6,9 vozlov. Pasatni veter je pihal med 12 in 25 vozli, njegova smer pa ni varirala več kot za 20 stopinj. Niti enkrat nismo naredili nobenega obrata v veter ali z vetrom, tako da smo celo pot prepluli samo z desnimi uzdami. Valovi so bili veliki med 2 in 6m, ampak niti enkrat niso plusknili v kokpit. Imeli smo samo nekaj kapelj dežja in nobene nevihte.
In kaj je bila največja preiskušnja? Biti 14 dni sam s sabo in s posadko na omejenem prostoru, kljub slabemu spanju ohraniti mirno dušo in zdravo telo, sprejeti dejstvo, da ni pomoči od zunaj…
Hvala Miran!
Kaj pa zdaj? Ali sem že postal odvisnik?